Hormonalne žleze, imenovane tudi žleze z notranjim izločanjem ali endokrine žleze, izločajo več 10 hormonov. Ti hormoni nadzorujejo številne zelo pomembne posamezne naravne funkcije delovanja organizma, vključno s presnovo, spolno aktivnostjo, krčenjem srčne mišice …
So prenašalci informacij oziroma signalne molekule med organi in tkivi v organizmu. Tkivnih hormonov ne izločajo omenjene žleze in nastanejo v določenem tkivu. En del telesa hormone naredi, nato pa jih prek krvnega obtoka prenese drugam.
Na primer, trebušna slinavka (pankreas) zaradi povišane ravni krvnega sladkorja oziroma glukoze izloči hormon inzulin, ki telesu pomaga izkoristiti glukozo za energijo in s tem zniža njeno koncentracijo v krvi. Obratno deluje hormon glukagon, ki ga izločajo celice A pankreasnih otočkov pod vplivom znižane koncentracije glukoze v krvi.
Hormonska neravnovesja se pojavijo, ko v krvnem obtoku obstaja preveč ali premalo določenega hormona ali več le-teh. Tudi majhna hormonska neravnovesja lahko ustvarijo stranske učinke, ki po celem telesu povzročajo zmedo.
Vrnimo se k delovanju inzulina, ki odreagira vedno, ko zaužiješ ogljikove hidrate (v nadaljevanju hidrate).
Inzulin gre v akcijo, ko ješ enostavne hidrate oziroma sladkorje, ki jih uživaš s sladkarijami, belim kruhom, predelanimi živili in podobno, in ko ješ kompleksne hidrate oziroma škrob in vlaknine, ki jih uživaš v obliki polnovrednih žitaric, ovsenih kosmičev, krompirja, sadja in tako naprej, saj vsi hidrati zvišujejo raven krvnega sladkorja.
V primeru, da nasploh poješ veliko hidratne hrane, je količina glukoze v krvi konstantno visoka. Od telesa se potem zahteva, da v kri potiska vedno več inzulina, ki mora glukozo v obliki glikogena spraviti v celice. Največ glikogena, ki je osnovna oblika uskladiščene glukoze v celicah, se nahaja v mišicah (približno 75 odstotkov), jetrih (okoli 22 odstotkov), manj pa v ledvicah, možganih in belih krvničkah.
Dolgotrajno povečano sproščanje inzulina v krvni obtok vodi do tega, da se celice na njegovo sporočilo začnejo slabše odzivati. Postanejo odporne na inzulin, zato ga trebušna slinavka poskuša proizvesti več, da bo povečana proizvodnja povzročila prejetje sporočila. Opisan proces sproži občutek lakote v centralnem živčnem sistemu, saj povišan inzulin ne stimulira centra za sitost v možganih pri inzulinsko odpornih, kot ga praviloma pri zdravih ljudeh.
Odpornost na inzulin povzroča zviševanje telesne teže na račun povečanja količine telesne maščobe, vendar je inzulinska rezistenca v veliko primerih posledica prekomerne telesne teže, največkrat debelosti, ter ne obratno. Poglejmo si zakaj je temu tako. Ker celice lahko shranijo le določeno količino glikogena, telo poskrbi, da odvečno energijo shrani v obliki maščob.
Inzulin je torej hormon, ki pomaga v telo shranjevati maščobe!
Pomemben podatek je, da boš telesno maščobo kurila le takrat, ko telo ne bo imelo na voljo dovolj vnesene energije in bo za delovanje primorano porabljati energijo iz maščob. Skratka, telo ne računa na to, da boš kmalu ponovno zaužila hidrate in se vrtela v začaranem krogu. Prenajedanje s sladkorjem je velikokrat, a ne vedno, značilno za ljudi s prekomerno zamaščenostjo telesa.
Majhen nasvet za velike spremembe: Nasploh je dobro, da veš, da se ne boš zredile, če boš zaužila enako ali manjšo količino kalorij, kot jo boš porabila. Pa naj bo to energija iz hidratov, maščob ali beljakovin.
Če pa zaužitih kalorij ne boš pokurila, se ti bo odvečna energija na telesu poznala kot navzven vidne maščobne obloge in v slabšem primeru, kot očem skrita prezamaščenost organov v trebušni votlini.
Poleg shranjevanja maščob v telo, večje želje po sladkem in ustvarjanja lažnega občutka lakote (saj telo v resnici ne potrebuje dodatnega vnosa energije) lahko inzulinska rezistenca povzroča povišan krvni tlak in previsoko vrednost maščob, ki se s krvjo prenašajo po telesu kot maščobni delci. Imenujemo jih trigliceridi.
Posledice nepravilnega delovanja inzulina so tudi nizek HDL holesterol (imenovan tudi dobri holesterol) in sladkorna bolezen tipa 2 oziroma diabetes tipa 2 z vsemi povezanimi simptomi, vključno z invalidnostjo in prezgodnjo smrtjo.
Inzulinska rezistenca, tako kot vsako hormonsko neravnovesje, ne vpliva na en sam hormon. Iz ravnovesja lahko vrže tudi druge hormone, kot je na primer kortizol. Zvišane ravni tega stresnega hormona prispevajo k debelosti, vodijo k izgorevanju nadledvične žleze in sprožijo vnetne bolezni, vključno s sindromom kronične utrujenosti.
Nekateri hormoni imajo namreč močnejši vpliv kot drugi in takšen hormon je inzulin. Je tako močan hormon, da kar 4 hormoni (glukagon, kortizol, rastni hormon in adrenalin) uravnovešajo njegove učinke!
Ne smemo mimo dejstva, da noben hormon ni slab in za optimalno, uravnoteženo delovanje organizma ter uma potrebujemo prav vsakega izmed njih. Negativne učinke imajo le v primeru, ko niso v ravnovesju.
Velikokrat so za moteno hormonsko ravnovesje krive slabe gibalne, spalne, prehranjevalne in druge navade, ki jih je treba spraviti v red!
Ponavljajoča se negativna dejanja povzročajo stres, ki neugodno vpliva na celoten organizem, ga meče iz ravnotežja in tako škodljivo deluje na zdravje in dobro počutje.
Hormoni so uravnavani v 24-urnem ciklu, ki se imenuje cirkadiani ritem oziroma dnevno-nočni ritem. Zato pravimo, da ima izločanje hormonov notranjo oziroma cirkadiano uro.
Kortizol je na primer najvišji zjutraj in ti pomaga, da lažje vstaneš. Nivo kortizola bo preko dneva postopoma upadal in okrog polnoči bo najnižji. Če je nivo kortizola zvečer povišan, se boš počutila budno in hkrati utrujeno, kar pomeni, da boš težje zaspala.
Grelin oziroma tako imenovan hormon lakote, je po navadi najvišji zvečer oziroma v času večerje. Zato se precej ljudi znajde v situaciji, ko se zvečer ne more upreti prigrizkom, kar velikokrat pripelje do zaužitja prekomerne količine kalorij. Grelin telesu sporoča, kdaj je hrane premalo in spodbudi lakoto.
Nasprotno deluje hormon leptin, ki ti sporoči, kdaj si sita in ne potrebuješ dodatnega vnosa energije. Največ leptina se izloči med spanjem. Če spanca ni dovolj ali ni kakovosten, se bo posledično izločilo manj leptina in želja po hrani bo večja.
Namenimo nekaj besed še spolnemu hormonu estrogenu oziroma estrogenom, saj gre v tem primeru za skupino večih hormonov. Glavni predstavniki so estradiol, estron in estriol.
V nadaljevanju bom uporabljala besedo estrogen kot sopomenko tej skupini. V telesu ga imamo tako ženske kot moški, le da slednji v manjših količinah. Estrogen je morda najbolj kritičen za žensko reproduktivno funkcijo in cikel. Najpogostejši razlog za njegovo nizko raven pri damah je menopavza ali kirurška odstranitev jajčnikov.
Vročinski valovi, spalne težave, nočno potenje, znižana želja po spolnosti, nihanja razpoloženja, suha koža, suhost vagine, manjša pogostost ali celo konec menstruacije … pa so najznačilnejši simptomi pomanjkanja tega hormona.
Povečanje telesne teže in nabiranje maščobe zlasti v pasu, bokih in stegnih, utrujenost, izguba spolnega nagona, težave z menstrualnimi krvavitvami, poslabšanje predmenstrualnega sindroma, občutek depresije ali tesnobe, nenevarne a nadležne bulice oziroma ciste v dojkah in tvorbe v mišični steni maternice imenovane miomi, so poglavitni simptomi visokega nivoja estrogena.
Poleg tega igra vlogo v številnih drugih procesih, vključno z ravnovesjem krvnega sladkorja, pa tudi imunskim, kostnim in srčnim zdravjem. Njegova nizka ali visoka raven lahko prispeva k nalezljivim, avtoimunskim, presnovnim in degenerativnim boleznim.
Hormoni so več kot očitno medsebojno povezani, vendar so njihove vloge pogosto preveč poenostavljene, zaradi česar podcenjujemo njihovo kompleksnost.
Kot rečeno, tudi moški proizvajajo estrogen, ki je običajno klasificiran kot ženski hormon, in ženske proizvajamo testosteron, ki je bolj znan kot moški hormon. Kljub temu, da ženske izločamo manj testosterona in moški manj estrogena, sta dotična hormona življenjsko pomembna tako za zdravje žensk kot moških.
K hormonskim neravnovesjem prispevajo številni krivci, ki se včasih prekrivajo. Med njimi so pomanjkanje hranil v prehrani, preveč ali premalo aktivne žleze, kronični stres, prekomerna telesna teža ali debelost, toksini in druge endokrine kemikalije z neželenimi učinki.
Simptomi neravnovesja hormonov se močno razlikujejo glede na določen hormon. Med najobičajnejše zoprne simptome uvrščamo zvišanje telesne mase ali obratno, izgubo telesne teže, težave s spanjem, spremembe krvnega tlaka ali srčnega utripa, slab ali povečan apetit, izrazitejšo občutljivost za mraz in vročino, motnje razpoloženja, vključno z razdražljivostjo, depresijo in tesnobo, utrujenost in spolne disfunkcije.
Zavedaj se, da imaš resnično ogromno moč, s katero lahko naravno uravnotežiš nagajive hormone, ki ti večkrat zagrenijo marsikateri trenutek, dan, mogoče celo mesec ali več. Mogoče boš na poti do osebne zmage izgubila nekaj bitk, ampak važno je, da v procesu pozitivnega spreminjanja življenjskega sloga vedno bolj spoznavaš svoje telo in poglobiš ljubezen ter spoštovanje do edinega doma, kjer boš bivala vse svoje življenje.
Ker je telo orodje uma, je zato še kako pomembno, da je tvoj miselni sistem čim bolj optimistično obarvan in naravnan h krepitvi samozavesti in sprejemanja same sebe. Na ta način boš na koncu zmagala vojno in prevzela kontrolo tako nad telesom, kot življenjem nasploh. Vem, da zmoreš. Ker ženske lahko dosežemo vse, kar se realnega doseči da, če si tega le resnično želimo. Smo trmaste, večkrat prekomerno kritične in premalo pozorne do samih sebe, vendar smo neomajne bojevnice.
"Verjamem, da zmorem, in si zaupam. Sama sebi sem največja podpornica in oboževalka.
Močna sem, ker se zanašam nase!" — Romy